Spomenik v Šentjakobu je posvečen padlim v obrambnem boju leta 1919 za pripadnost južne Koroške Avstriji. Ti padli niso doživeli nacizma in niso bili nacisti. Od leta 1960 so bili na spomeniku počaščeni tudi preživeli brambovci. Ob obnovi prvotne podobe spomenika iz leta 1937 bodo odstranjena imena teh, ker so se vsaj štirje povezali z nacizmom – nekdanji nacisti si javnega češčenja ne zaslužijo.
Neuravnoteženost kulture spominjanja
Na Koroškem je veliko spomenikov obrambnemu boju in plebiscitu, malo pa odporu proti nacizmu.
Odpor je segal od zavračanja režima, širjenja letakov, sodelovanja pri sabotažah, skrivanja pregnanih pa vse do oboroženega boja partizanov in partizank ; bil je pogumen in pravilen, mnogi so pri tem umrli ali bili ubiti v taboriščih.
Zakaj so partizani manj priznani?
Trditev1: Zaradi zločinov po vojni.
Pojasnilo: V Šentjakobu partizani po vojni niso nikogar aretirali ali odvedli. Umorjeni odporniški borci niso mogli sodelovati pri povojnih zločinih, tako kot padli brambovci niso sodelovali pri nacističnih zločinih. Partizanski zločini niso primerljivi z nacističnimi, akoravno so tudi vredni obsodbe.
Trditev 2: Partizani so bili komunisti in za Jugoslavijo.
Pojasnilo: Odpor je nastal kot odziv na Hitlerjev napad na Jugoslavijo leta 1941. Številni koroški Slovenci so se mu pridružili šele po deportacijah leta 1942, mnogi so bili verni in protikomunistični. Želja po Jugoslaviji je bila deloma posledica diskriminacije.
Sklep
Padli iz obrambnega boja niso sodelovali pri nacističnih zločinih, a se vloga preživelih pogosto prikriva. Umrli partizani niso sodelovali pri maščevalnih akcijah, a so pogosto zapostavljeni. Poudarjanje obrambnega boja in partizanskih zločinov zakriva sokrivdo za nacizem.
Brošura o žrtvah nacizma v občini Šentjakob želi to neravnovesje popraviti.
Načrtovana je zasaditev dreves v dostojen spomin tem pozabljenim.